Občina Maribor
Govor župana MO Maribor dr. Andreja Fištravca ob proslavi ob kulturnem dnevu

GOVOR ŽUPANA MESTNE OBČINE MARIBOR DR. ANDREJA FIŠTRAVCA
 
Dragi in spoštovani lepo pozdravljeni ob tem posebnem dnevu ne samo slovenske kulture ampak posebnem dnevu, ki kažejo Slovenijo v posebni luči v odnosu do drugih evropskih in svetovnih okolij. Seveda bi tukaj lahko nadaljeval o pomeni kulture za razvoj slovenske etične in nacionalne samobitnosti in vse bi bilo lepo in prav – pa sem se odločil drugače. Najprej bom opozoril na slepo pego razumevanja kulture na Slovenskem in nato na nekatere izzive, ki bodo pomembno sooblikovali tudi mariborsko kulturno politiko.
 
Prva takšna slepa pega je dejstvo, da ljudje običajno ne vidimo tistega, kar je najbolj očitno, da torej oslepimo ne da bi pri tem izgubili vid. Želim povedati, da četudi se prav zaradi kulture, to je kultne preobrazbe nature razlikujemo od vsega vidno bivajočega,tega razen na dan praznika pravzaprav sploh ne vidimo oziroma vidimo kulturo kot velik strošek, vidimo kot parazit na narodovem telesu. Torej kulturo vidimo kot nebodigatreba, ki neprestano nekaj hoče, kot nekakšen dodaten strošek, ki pa za samo reprodukcijo družbe nima vsaj 364 dni v letu nobenega globljega pomena. Zakaj tako mislimo? Kako je to mogoče, ko pa človeške vrste sploh ne bi bilo, če ne bi zmogla kultne preobrazbe nature, če ne bi zmogla produkcije nečesa, kar po naravnih zakonitostih ne obstaja. Torej produkcije »nebodigatreba« kulture izven moči in sposobnosti človekovega stvarjenja. Je temu tako zato, ker je kultura tako del našega vsakohipnega obstoja, da se tega sploh več ne zavedamo? Da smo tako del in prežeti s kulturo, da smo ustvarili posebno kulturo znotraj katere smo izgubili sposobnost refleksije in distance do samega sebe. Se torej ta slepa pega imenuje kultura pozabljanja? Je to kultura nekulture?
 
Konfliktna interpretacija družbenih odnosov v marksistično-stalinistični izvedbi je vzpostavila razmišljanje dualne strukture družbe, kjer kultura spada v neproduktivni del družbene zgradbe, v t.i. družbeno nadstavbo. Čeprav je moja študentska glava in kasneje tudi profesorska glava ta del konfliktne teorije družbe razumela, moje srce in moji udi nikoli niso bil sposobni v celoti sprejeti resničnost takšnega razumevanja družbe. Seveda dokler ni temu začela pritrjevati tudi realnost družbene reprodukcije sodobnih družb, kjer je ne slepcem ampak zdravim ljudem vse bolj vidno, da je kultura vedno bolj produktivni del družbe. Še več – evidentno je, da v družbeni konstrukciji moči obvladovanja kulturnih procesov ravno tako generira in pogojuje moč posameznika ali naroda in njegove ekonomije, kot obvladovanje ekonomskih resursov mesta, pokrajine ali dežele. Temu dejstvu se je prilagodila tudi struktura sodobnih mednarodnih konfliktov in tudi vojn. Ob dejstvu obstoja t.i ekonomskega kapitala, je danes povsem viden velikanski pomen obstoja tako kulturnega kot socialnega kapitala, ki v svojem bistvu ne menedžerira naravnih resursov, ampak simbolne – nenaravne resurse človeške družbe.
 
Izzivi, ki izhajajo iz dejstva produkcije kulture nekulture so sami po sebi izjemni in usodni. Vedno bolj jasno postaja, da je t.i. razvoj človeške vrste prišel do ravni, ko je človek sam sebi istočasno lahko največji prijatelj ali/in največji sovražnik. Tako blizu kot je človeštvo danes svojim nebesom in peklu na zemlji, si še ni bilo nikoli.
 
Moje besede so morda za koga preveč kataklizmične. Vendar vsakdo, ki prebere zaključek naše svete knjige, vidi, da ne govori samo o koncu, ampak z jezdeci apokalipse govori tudi o novem začetku in si seveda kot župan postavljam vprašanje, na kakšen način prispevam po lastni moči in moči mojih sodelavcem k novim začetkom apokaliptičnega razpleta dogajanja v našem mestu.
 
V mestu obstaja jasna zavest o kulturnih potrebah tako na institucionalni javni kot na institucionalni zasebni sferi. Malo manj jasne so predstave o prioritetah teh potreb, pri čemer obstaja vsaj kolikor toliko jasna predstava o prioritetah institucionalne javne kulture, pri čemer lahko izpostavim vrstni red uresničevanja: na primer na področju novogradenj oziroma reševanja problematike: Mariborska knjižnica in nato v variaciji specifik preostale tri ključne investicije – Umetnostna galerija, Mariborski grad in Avtonomna cona Pekarna. Mnogo manj jasna zavest je povezana z možnostmi vsakokratnih »mehkih« investicij, to je dajanje denarja za dejavnosti institucionalne javne in zasebne kulture. Ponekod je to urejeno s standardi in normativi (četudi se jih ne držimo v celoti) ponekod pa s sposobnostjo takšnega ali drugačnega lobiranja in pritiskov.
 
Živeti s kulturo ne pomeni enkrat letno praznovati in se morda še odpraviti na kakšno kulturno prireditev. Živeti s kulturo pomeni dobesedno, da vsakodnevno in vsakokratno ponižno sklonimo glavo, zavedajoč se, da je vsak hip našega življenja sveto kultno dejanje. In da se temu dejanju podreja vse v vidnem in tudi nevidnem svetu. Zato dragi in spoštovani danes in vse prihodnje dni leta, v katerega smo vstopili, vam želim polno hipnih in vsakokratnih inspiracij, intuitivnih pogledov ter ljubečih dejanj.
 


Mestna občina Maribor • Ulica heroja Staneta 1 • mestna.obcina@maribor.si • tel.: 02/22 01 000
pravno obvestiloavtorji
rss
Facebook MOM